Če si dobil email, potem lahko tale uvodić preskočiš in se potopiš direktno v filmčke, če želiš... - klikni na objave na desni strani v meniju.
Zadnjih 4, 5 let se držim, kolikor se le lahko, naslednjega "pravila": stori drugim, kar želiš, da bi drugi storili tebi.
In tako opazujem ljudi in se jim prilagajam. Če menim, da moram biti do nekoga strog, sem strog. Za nekatere sem težak, za druge hočeš-nočeš bedak :) Ne dokazujem jim, da nisem :) Za nekatere pa sem bolj veseli veselko ali tepček bebček, da jih malo nasmejem :) Pri nekaterih pa sem jaz tisti, ki se malo pošali na njihov račun, če vidim, da je to tisto, kar potrebujejo: bolje udarčič od mene kot knockout od koga drugega. Nekateri pa me poznajo kot odgovornega in resnega človeka. Ko je hec, je hec, ko pa je zadeva resna, pa je potrebno biti resen.
In čeprav sem do ljudi na zunaj različen, sem vendarle do vseh enak - vse vas imam rad. Hecen občutek, ki pa ni samo občutek. Mislim, da sem uspel prenesti na vas - kolikor ste pač hoteli sprejeti, da ste človek in ne krava molzara, ki bi se ji prilizoval zaradi takšnega ali drugačnega koristoljubja. Imam pač (skoraj) vse in (skoraj) ničesar ne potrebujem :) Končno :)
In vsi ste enako vredni v mojih očeh - ne glede na spol, lepoto, inteligentnost, premoženje, narodnost... in ne glede na to, kaj si mislite o meni, ali mi želite dobro ali pa slabo. Bili so časi, ko sem ljudi "sortiral" po raznih merilih - kaj in koliko bi lahko dobil od njih, ali mi je oseba všeč ali ne... Sedaj pa vem, da smo veliko vrednejši od vsega tega. Jaz nisem nič več kot ti in ti nisi nič več kot jaz. Vsi pa smo veliko vrednejši od obleke in frizure, katero nosimo. In seveda tudi od bančnega računa in vez :)
Če me poznate še od prej... par ljudi sem kar prizadel. Majhna možnost sicer obstaja, da bodo to dotične osebe prebrale, a če to bereš, vedi, da mi je zelo žal. Nisem pozabil. Od takrat naprej sem pazil, da nisem nikogar več tako prizadel. Ja, če ne bi tebe, bi pa druge, tako pa me je izučilo. Upam, da sem samo jaz bolj občutljiv in da je to pri tebi že davno pozabljeno ter da ni imelo pretiranega negativnega vpliva na tvoje življenje.
Do vas preostalih sem bil bolj ko ne v mejah normale, a za moje zdajšnje srce sem šel krepko čez mejo. Tudi tebi se opravičujem.
Spoznal sem ogromno različnih ljudi, a očitno sem se toliko spremenil, da me je kar nekaj starih kolegov, s katerimi sem preživel kar nekaj časa pred več kot petimi leti, in tudi nekaj novih, vprašalo - parafraziram: "Kdo pa si ti?"
Kdo? Nekdo, ki te ima rad. Rad vas vidim, rad vas slišim, rad se spomnim na vas. Zadnjih pet let sem vzljubil življenje. Ljubim ljudi - tiste, ki sem jih srečal: tiste, ki me gledajo postrani, pa tudi tiste, ki me gledajo z druge strani :) in tudi tiste, ki jih še nisem srečal. In nikogar več ne sovražim - vsem želim dobro. Na začetku je prav hecen občutek, kot da bi nekaj manjkalo :) a se privadiš :)
Ogromno vas je, katerim sem pisal. Mnogim pa tudi nisem, saj nimam njihovih emailov ali telefonskih številk. Če imava kakšnega skupnega kolega, pa mu pošlji povezavo na to stran. Če pošiljaš naokrog na stotine emailov, zakaj ne bi poslal še enega? V primeru, da emailov ne pošiljaš, pa je mogoče sedaj pravi čas, da začneš :) (ali pa čez nekaj časa - silim te ne:)
Čeprav imam željo, da vam povem, kaj čutim, vam ne bi pisal, če bi obstajala vsaj majhna možnost, da bi to, kar vem, izvedeli kje drugje. Če bi obstajala vsaj majhna možnost, da bi sami našli to, kar je našlo mene in kar vam zares lahko pomaga v življenju... Pa ne samo da pomaga, ampak da ga totalno spremeni!
Če imate v življenju obdobja, ko se nasmehnete Bori Djordjeviću iz Ribje Čorbe, ki je dejal: Život mi je pi.... dim - neznam šta da radim s njim - naj vam povem, da niste edini. Vsa dvorana se je smejala, jaz pa tudi, ko sem pred leti poslušal posnetek. Zakaj? Ker res tako mislimo, a si povečini ne priznamo in ko to pride na dan, nam ne preostane drugega, kot da se nasmehnemo: "dobili so nas... Res je, pojma nimamo..." A odkar me je našla resnica, poznam pravo vrednost človeškega življenja. Ta resnica me ni našla zaradi mene, ker bi bil jaz kaj posebnega - mogoče pa me je našla zaradi tebe, da bi preko mene našla tebe.
Stori drugim, kar želiš, da bi drugi storili tebi... Če bi vas našlo to, kar je našlo mene pred štirimi leti, bi želel, da bi mi povedali. To sem iskal vse svoje življenje. Ne predstavljam si, kako zelo bi moral nekoga sovražiti, da mu tega ne bi povedal. Po moje takšnega sovraštva na tem svetu sploh ni. Ker pa je ta dobra novica najprej našla mene, ti jo sporočam. Založil sem dve knjigi, napisal zaenkrat štiri. Objavil več kot sedemdeset objav na blogu, prevedel na desetine ur filmov in dokumentarcev, sedaj pa sem začel še z lastnimi "filmi". Eden je "katastrofa" od angleščine, ampak sporočilo se da razumeti. Drugi so kar kul, mogoče malo dolgi, ampak v njih povem izredno veliko. Na veliko vprašanj, katera si ljudje postavljajo, a ne najdejo nanje odgovora, si boš lahko odgovoril s pomočjo teh videov, če boš le malo razmislil o vsem skupaj.
Tega ne boste našli v cerkvah, templjih, mošejah, šolah ali po televiziji. Če bi to lahko našli na kakšnem mestu, bi vas usmeril tja... In to je vse, kar imam v življenju. Videli se verjetno ne bomo več kaj dosti. Marsikoga od vas, žal, ne bom več videl. Pisal vam povečini tudi ne bom, vsaj ne vsem naenkrat - a vedite, da ste v mojem srcu in da držim pesti za vas in vam želim vse najboljše. In ja, nekatere izmed vas že sedaj pogrešam... To, da vas ne kličem vsak dan, teden, mesec, leto še ne pomeni, da vas ne pogrešam. Smrk, smrk :)
Če me želite slišati, me lahko poslušate na YouTubu - ali pa me pokličite. Če se vam bo zataknilo kje v življenju, bi vam znale pomagati tudi moje knjige. Lahko mi tudi pišete, če bom le lahko, vam bom odpisal.
Jaz pa grem počasi naprej. Nisem prišel na ta svet in ni mi bilo dano vse to, da bi hodil samo v službo za nekaj tisoč ali pa za milijon evrov plače, gledal televizijo in brcal žogo ter se pretvarjal, da je vse ok. Dobil sem luč, ki zmore razsvetliti še tako trdo temo v življenju vsakega izmed nas. Dobil sem zdravilo, ki zmore pozdraviti še tako ranjeno srce. In eno uničeno življenje, ki ga ta moč lahko pozdravi in okrepi, postavi na noge, je vrednejše od vsega denarja, vseh užitkov tega sveta. To mi je glavna stvar. Seveda svojih potreb ne bom zanemaril, a oblek imam zadosti do konca življenja, pa če bom živel 100 let, streha nad glavo se bo že našla, edino, kar rabim, je nekaj hrane. Nimam več želje in ne potrebe, da bi si zgradil dvorec, da bi kot kak norec gledal iz njega zviška na druge ljudi, kako trpijo... in bi gledal in ne videl... in zaradi garanja in pehanja ne bi videl tistega, kar je zares pomembno - sočloveka.
Moje telo je bolj bolehno in slabotno. Če bi se poročil, bi že pazil, da bi zdržalo kakšnih 60, mogoče 70 let, da bi poskrbel za ženo in za otroke, tako pa mislim, da ne bo dočakalo 50 let. Še parkrat spat... Ja, kar zmigati se bom moral. Če živiš samo za sebe, to ni življenje, ampak trpljenje. Upam, da mi uspe - živeti za ljudi, ki imajo malo resnejše težave, kot jih imamo mi: epidemije, vojne, droge... Ja, tam življenje hitreje mine. In čeprav ljubim življenje, in mogoče ravno zato, me vleče tja, k pozabljenim in zavrženim in takšnim, ki so polni nasilja... Malo se bom moral pripraviti na to, potem pa... akcija :) Upam, da ne bo ostalo samo pri želji... Ker po drugi strani pa je tudi lepo ostati doma, na varnem... hm :)
Večina ljudi razmišlja takole: močni so na tem svetu zato, da tlačijo šibke. Bolj jih tlačiš, bolj si močan. Več jih prevaraš, večji postaneš. Pri tem seveda lahko mižiš in se delaš in si lažeš, da je vse ok. "Kaj jaz? Jaz pa ne! To počnejo drugi!" znamo reči. Če se odpoveš razmišljanju in če ne želiš videti, potem da, to počnejo samo drugi in ne mi. A vedno moramo koga premagati - v športu, v službi, doma, v "partnerskem" odnosu, celo v "dobroti" in če koga drugega ne, pa vsaj računalnik v kakšni videoigrici. A ko te najde resnica, vidiš, da so močni na tem svetu zato, da ščitijo šibke. Izgubiš potrebo po dokazovanju, ker poznaš pravo vrednost življenja.
In to pravim jaz, od vseh ljudi... užival sem v tem, ko sem porazil koga, da sem bil boljši, moral sem biti boljši - sedaj pa mi ni več treba in to je kar veliko olajšanje. Zame in tudi za vas :) Svet je lepši, če te ljudje ne poskušajo poraziti :) Če se moraš boriti praktično proti sedmim milijardam ljudi, je kar težko - če pa bi ti skušalo sedem milijard ljudi pomagati, no, potem bi bilo tvoje življenje malo drugačno :)
Baje je veliko ljudi, ob prihodu na ta svet, pričakala prav posebna dobrodošlica. Mama jih je pokakala, če se lahko tako izrazim. Takrat še ni bilo klistiranja. In veliko ljudi, če ne umrejo ravno od lakote, potem ko odidejo, tudi pokažejo, kaj si mislijo o tem svetu. (Popusti jim mišica zapiralka in blato jim uide.) Veliko je "sranja" na tem svetu, a če obstaja način, da zapustimo svet lepši, kot smo ga prejeli, storimo to. Ta način, ta pot obstaja, vsi smo slišali o njej, a je ne najdemo in redki so, ki so zaenkrat pripravljeni hoditi po njej. Čeprav sem tudi jaz bežal od nje, me je, iz ne vem kakšnega razloga - iz usmiljenja, da, iz usmiljenja, našla. Ni lahko odgovoriti na klic, a je precej lažje, kot riniti naprej po blatu... Enim sicer gre v življenju zelo gladko, kot po maslu (blatu), drugi pa so zagustili... a blato je blato. In verjel ali ne, življenje je precej lepše, če ne rineš in se ne drsaš po blatu in če ne blatiš druge :) Če si boš rekel: "Tole mi pa nekaj smrdi. Kaj pa je s tem Milanom?" Ja, verjamem, da ti smrdi, saj si tam, kjer sem bil jaz - v blatu. Prid ven :) To sporočilo kliče tudi tebe, tako kot je mene pred leti - ali mu boš prisluhnil?
Lepo te pozdravljam in ti želim vse dobro.
Vesel sem, da sva se srečala. Še bolj vesel bom, če boš
hodil po pravi poti v življenju, če pa ne... vsakdo ima svobodno voljo. Sreča ni odvisna od zunanjih dejavnikov, od zdravja, od drugih... a za slabo voljo in sovraštvo do življenja, nam pride prav praktično vsak izgovor.
Ja, če bi delovalo, bi te že prisilil, tako pa... imamo svobodno voljo. Veliko ljudi je "močnih" in se ne obrnejo. Življenje jih tepe in tepe, a oni se ne dajo. Jaz pa sem bil slabič in sem popustil. Obrnil sem se za 180° in prejel sem največjo moč in dokler bo ta moč z mano in upam, da je ne bom nikoli zavrgel, dokler bo ta moč z mano, ga ni človeka, ki bi mi lahko vcepil sovraštvo v srce, da bi komurkoli želel kaj slabega in ne dobrega. To so velike besede, ampak tolikšna je ta čudovita moč, zmagovita moč.
Življenje je več kot denar, celo več kot spolnost (verjel ali ne), več kot zdravje, več kot to, kaj si kdo misli o tebi... ne zavrzi ga in ne prodaj ga pod ceno - niti svojega, niti življenja svojega "partnerja", "prijateljev", niti življenja tistih, ki te sovražijo. A če ne poznaš resnice, mislim, da kaj takšnega ni mogoče. Hočeš-nočeš si prisiljen prodajati življenja daleč pod pravo, pošteno ceno.
Drži se "stari", "stara" :), vse lepo,
Milan
Zadnjih 4, 5 let se držim, kolikor se le lahko, naslednjega "pravila": stori drugim, kar želiš, da bi drugi storili tebi.
In tako opazujem ljudi in se jim prilagajam. Če menim, da moram biti do nekoga strog, sem strog. Za nekatere sem težak, za druge hočeš-nočeš bedak :) Ne dokazujem jim, da nisem :) Za nekatere pa sem bolj veseli veselko ali tepček bebček, da jih malo nasmejem :) Pri nekaterih pa sem jaz tisti, ki se malo pošali na njihov račun, če vidim, da je to tisto, kar potrebujejo: bolje udarčič od mene kot knockout od koga drugega. Nekateri pa me poznajo kot odgovornega in resnega človeka. Ko je hec, je hec, ko pa je zadeva resna, pa je potrebno biti resen.
In čeprav sem do ljudi na zunaj različen, sem vendarle do vseh enak - vse vas imam rad. Hecen občutek, ki pa ni samo občutek. Mislim, da sem uspel prenesti na vas - kolikor ste pač hoteli sprejeti, da ste človek in ne krava molzara, ki bi se ji prilizoval zaradi takšnega ali drugačnega koristoljubja. Imam pač (skoraj) vse in (skoraj) ničesar ne potrebujem :) Končno :)
In vsi ste enako vredni v mojih očeh - ne glede na spol, lepoto, inteligentnost, premoženje, narodnost... in ne glede na to, kaj si mislite o meni, ali mi želite dobro ali pa slabo. Bili so časi, ko sem ljudi "sortiral" po raznih merilih - kaj in koliko bi lahko dobil od njih, ali mi je oseba všeč ali ne... Sedaj pa vem, da smo veliko vrednejši od vsega tega. Jaz nisem nič več kot ti in ti nisi nič več kot jaz. Vsi pa smo veliko vrednejši od obleke in frizure, katero nosimo. In seveda tudi od bančnega računa in vez :)
Če me poznate še od prej... par ljudi sem kar prizadel. Majhna možnost sicer obstaja, da bodo to dotične osebe prebrale, a če to bereš, vedi, da mi je zelo žal. Nisem pozabil. Od takrat naprej sem pazil, da nisem nikogar več tako prizadel. Ja, če ne bi tebe, bi pa druge, tako pa me je izučilo. Upam, da sem samo jaz bolj občutljiv in da je to pri tebi že davno pozabljeno ter da ni imelo pretiranega negativnega vpliva na tvoje življenje.
Do vas preostalih sem bil bolj ko ne v mejah normale, a za moje zdajšnje srce sem šel krepko čez mejo. Tudi tebi se opravičujem.
Spoznal sem ogromno različnih ljudi, a očitno sem se toliko spremenil, da me je kar nekaj starih kolegov, s katerimi sem preživel kar nekaj časa pred več kot petimi leti, in tudi nekaj novih, vprašalo - parafraziram: "Kdo pa si ti?"
Kdo? Nekdo, ki te ima rad. Rad vas vidim, rad vas slišim, rad se spomnim na vas. Zadnjih pet let sem vzljubil življenje. Ljubim ljudi - tiste, ki sem jih srečal: tiste, ki me gledajo postrani, pa tudi tiste, ki me gledajo z druge strani :) in tudi tiste, ki jih še nisem srečal. In nikogar več ne sovražim - vsem želim dobro. Na začetku je prav hecen občutek, kot da bi nekaj manjkalo :) a se privadiš :)
Ogromno vas je, katerim sem pisal. Mnogim pa tudi nisem, saj nimam njihovih emailov ali telefonskih številk. Če imava kakšnega skupnega kolega, pa mu pošlji povezavo na to stran. Če pošiljaš naokrog na stotine emailov, zakaj ne bi poslal še enega? V primeru, da emailov ne pošiljaš, pa je mogoče sedaj pravi čas, da začneš :) (ali pa čez nekaj časa - silim te ne:)
Čeprav imam željo, da vam povem, kaj čutim, vam ne bi pisal, če bi obstajala vsaj majhna možnost, da bi to, kar vem, izvedeli kje drugje. Če bi obstajala vsaj majhna možnost, da bi sami našli to, kar je našlo mene in kar vam zares lahko pomaga v življenju... Pa ne samo da pomaga, ampak da ga totalno spremeni!
Če imate v življenju obdobja, ko se nasmehnete Bori Djordjeviću iz Ribje Čorbe, ki je dejal: Život mi je pi.... dim - neznam šta da radim s njim - naj vam povem, da niste edini. Vsa dvorana se je smejala, jaz pa tudi, ko sem pred leti poslušal posnetek. Zakaj? Ker res tako mislimo, a si povečini ne priznamo in ko to pride na dan, nam ne preostane drugega, kot da se nasmehnemo: "dobili so nas... Res je, pojma nimamo..." A odkar me je našla resnica, poznam pravo vrednost človeškega življenja. Ta resnica me ni našla zaradi mene, ker bi bil jaz kaj posebnega - mogoče pa me je našla zaradi tebe, da bi preko mene našla tebe.
Stori drugim, kar želiš, da bi drugi storili tebi... Če bi vas našlo to, kar je našlo mene pred štirimi leti, bi želel, da bi mi povedali. To sem iskal vse svoje življenje. Ne predstavljam si, kako zelo bi moral nekoga sovražiti, da mu tega ne bi povedal. Po moje takšnega sovraštva na tem svetu sploh ni. Ker pa je ta dobra novica najprej našla mene, ti jo sporočam. Založil sem dve knjigi, napisal zaenkrat štiri. Objavil več kot sedemdeset objav na blogu, prevedel na desetine ur filmov in dokumentarcev, sedaj pa sem začel še z lastnimi "filmi". Eden je "katastrofa" od angleščine, ampak sporočilo se da razumeti. Drugi so kar kul, mogoče malo dolgi, ampak v njih povem izredno veliko. Na veliko vprašanj, katera si ljudje postavljajo, a ne najdejo nanje odgovora, si boš lahko odgovoril s pomočjo teh videov, če boš le malo razmislil o vsem skupaj.
Tega ne boste našli v cerkvah, templjih, mošejah, šolah ali po televiziji. Če bi to lahko našli na kakšnem mestu, bi vas usmeril tja... In to je vse, kar imam v življenju. Videli se verjetno ne bomo več kaj dosti. Marsikoga od vas, žal, ne bom več videl. Pisal vam povečini tudi ne bom, vsaj ne vsem naenkrat - a vedite, da ste v mojem srcu in da držim pesti za vas in vam želim vse najboljše. In ja, nekatere izmed vas že sedaj pogrešam... To, da vas ne kličem vsak dan, teden, mesec, leto še ne pomeni, da vas ne pogrešam. Smrk, smrk :)
Če me želite slišati, me lahko poslušate na YouTubu - ali pa me pokličite. Če se vam bo zataknilo kje v življenju, bi vam znale pomagati tudi moje knjige. Lahko mi tudi pišete, če bom le lahko, vam bom odpisal.
Jaz pa grem počasi naprej. Nisem prišel na ta svet in ni mi bilo dano vse to, da bi hodil samo v službo za nekaj tisoč ali pa za milijon evrov plače, gledal televizijo in brcal žogo ter se pretvarjal, da je vse ok. Dobil sem luč, ki zmore razsvetliti še tako trdo temo v življenju vsakega izmed nas. Dobil sem zdravilo, ki zmore pozdraviti še tako ranjeno srce. In eno uničeno življenje, ki ga ta moč lahko pozdravi in okrepi, postavi na noge, je vrednejše od vsega denarja, vseh užitkov tega sveta. To mi je glavna stvar. Seveda svojih potreb ne bom zanemaril, a oblek imam zadosti do konca življenja, pa če bom živel 100 let, streha nad glavo se bo že našla, edino, kar rabim, je nekaj hrane. Nimam več želje in ne potrebe, da bi si zgradil dvorec, da bi kot kak norec gledal iz njega zviška na druge ljudi, kako trpijo... in bi gledal in ne videl... in zaradi garanja in pehanja ne bi videl tistega, kar je zares pomembno - sočloveka.
Moje telo je bolj bolehno in slabotno. Če bi se poročil, bi že pazil, da bi zdržalo kakšnih 60, mogoče 70 let, da bi poskrbel za ženo in za otroke, tako pa mislim, da ne bo dočakalo 50 let. Še parkrat spat... Ja, kar zmigati se bom moral. Če živiš samo za sebe, to ni življenje, ampak trpljenje. Upam, da mi uspe - živeti za ljudi, ki imajo malo resnejše težave, kot jih imamo mi: epidemije, vojne, droge... Ja, tam življenje hitreje mine. In čeprav ljubim življenje, in mogoče ravno zato, me vleče tja, k pozabljenim in zavrženim in takšnim, ki so polni nasilja... Malo se bom moral pripraviti na to, potem pa... akcija :) Upam, da ne bo ostalo samo pri želji... Ker po drugi strani pa je tudi lepo ostati doma, na varnem... hm :)
Večina ljudi razmišlja takole: močni so na tem svetu zato, da tlačijo šibke. Bolj jih tlačiš, bolj si močan. Več jih prevaraš, večji postaneš. Pri tem seveda lahko mižiš in se delaš in si lažeš, da je vse ok. "Kaj jaz? Jaz pa ne! To počnejo drugi!" znamo reči. Če se odpoveš razmišljanju in če ne želiš videti, potem da, to počnejo samo drugi in ne mi. A vedno moramo koga premagati - v športu, v službi, doma, v "partnerskem" odnosu, celo v "dobroti" in če koga drugega ne, pa vsaj računalnik v kakšni videoigrici. A ko te najde resnica, vidiš, da so močni na tem svetu zato, da ščitijo šibke. Izgubiš potrebo po dokazovanju, ker poznaš pravo vrednost življenja.
In to pravim jaz, od vseh ljudi... užival sem v tem, ko sem porazil koga, da sem bil boljši, moral sem biti boljši - sedaj pa mi ni več treba in to je kar veliko olajšanje. Zame in tudi za vas :) Svet je lepši, če te ljudje ne poskušajo poraziti :) Če se moraš boriti praktično proti sedmim milijardam ljudi, je kar težko - če pa bi ti skušalo sedem milijard ljudi pomagati, no, potem bi bilo tvoje življenje malo drugačno :)
Baje je veliko ljudi, ob prihodu na ta svet, pričakala prav posebna dobrodošlica. Mama jih je pokakala, če se lahko tako izrazim. Takrat še ni bilo klistiranja. In veliko ljudi, če ne umrejo ravno od lakote, potem ko odidejo, tudi pokažejo, kaj si mislijo o tem svetu. (Popusti jim mišica zapiralka in blato jim uide.) Veliko je "sranja" na tem svetu, a če obstaja način, da zapustimo svet lepši, kot smo ga prejeli, storimo to. Ta način, ta pot obstaja, vsi smo slišali o njej, a je ne najdemo in redki so, ki so zaenkrat pripravljeni hoditi po njej. Čeprav sem tudi jaz bežal od nje, me je, iz ne vem kakšnega razloga - iz usmiljenja, da, iz usmiljenja, našla. Ni lahko odgovoriti na klic, a je precej lažje, kot riniti naprej po blatu... Enim sicer gre v življenju zelo gladko, kot po maslu (blatu), drugi pa so zagustili... a blato je blato. In verjel ali ne, življenje je precej lepše, če ne rineš in se ne drsaš po blatu in če ne blatiš druge :) Če si boš rekel: "Tole mi pa nekaj smrdi. Kaj pa je s tem Milanom?" Ja, verjamem, da ti smrdi, saj si tam, kjer sem bil jaz - v blatu. Prid ven :) To sporočilo kliče tudi tebe, tako kot je mene pred leti - ali mu boš prisluhnil?
Lepo te pozdravljam in ti želim vse dobro.
Vesel sem, da sva se srečala. Še bolj vesel bom, če boš
hodil po pravi poti v življenju, če pa ne... vsakdo ima svobodno voljo. Sreča ni odvisna od zunanjih dejavnikov, od zdravja, od drugih... a za slabo voljo in sovraštvo do življenja, nam pride prav praktično vsak izgovor.
Ja, če bi delovalo, bi te že prisilil, tako pa... imamo svobodno voljo. Veliko ljudi je "močnih" in se ne obrnejo. Življenje jih tepe in tepe, a oni se ne dajo. Jaz pa sem bil slabič in sem popustil. Obrnil sem se za 180° in prejel sem največjo moč in dokler bo ta moč z mano in upam, da je ne bom nikoli zavrgel, dokler bo ta moč z mano, ga ni človeka, ki bi mi lahko vcepil sovraštvo v srce, da bi komurkoli želel kaj slabega in ne dobrega. To so velike besede, ampak tolikšna je ta čudovita moč, zmagovita moč.
Življenje je več kot denar, celo več kot spolnost (verjel ali ne), več kot zdravje, več kot to, kaj si kdo misli o tebi... ne zavrzi ga in ne prodaj ga pod ceno - niti svojega, niti življenja svojega "partnerja", "prijateljev", niti življenja tistih, ki te sovražijo. A če ne poznaš resnice, mislim, da kaj takšnega ni mogoče. Hočeš-nočeš si prisiljen prodajati življenja daleč pod pravo, pošteno ceno.
Drži se "stari", "stara" :), vse lepo,
Milan
